Turjaška palača

Turjaška palača je bila zavarovana kot arhitekturni spomenik z Odlokom o razglasitvi srednjeveškega mestnega jedra – Stare Ljubljane in Grajskega griča za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost (Ur. list SRS št. 5/1986) in je vpisana v zbirni register kulturne dediščine pod evidenčno številko # 377 Ljubljana – Palača Gosposka 15.

Turjaška palača sodi med pomembnejše ostanke predbaročne meščanske arhitekture v Ljubljani. Za strokovno javnost je zanimiva tudi zato, ker stoji na zanimivem in zaščitenem arheološkem najdišču. V sklopu priprav na celovito prenovo palače so bile med letoma 1995 in 2003 opravljene obsežne arheološke raziskave. Arheologi so med drugim odkrili prazgodovinske grobove iz 10. do 8. stoletja pred našim štetjem, ostanke objektov iz rimske dobe in eno od glavnih cest, ki so antično Emono povezovale z ostalimi rimskimi mesti. Cesta, zgrajena v začetku našega štetja, je bila široka skoraj 8 metrov. Palača torej stoji prav na osi nekdanjega rimskega mesta oziroma njegovih vzhodnih vra

Več

Turjaška palača je bila zavarovana kot arhitekturni spomenik z Odlokom o razglasitvi srednjeveškega mestnega jedra – Stare Ljubljane in Grajskega griča za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost (Ur. list SRS št. 5/1986) in je vpisana v zbirni register kulturne dediščine pod evidenčno številko # 377 Ljubljana – Palača Gosposka 15.

Turjaška palača sodi med pomembnejše ostanke predbaročne meščanske arhitekture v Ljubljani. Za strokovno javnost je zanimiva tudi zato, ker stoji na zanimivem in zaščitenem arheološkem najdišču. V sklopu priprav na celovito prenovo palače so bile med letoma 1995 in 2003 opravljene obsežne arheološke raziskave. Arheologi so med drugim odkrili prazgodovinske grobove iz 10. do 8. stoletja pred našim štetjem, ostanke objektov iz rimske dobe in eno od glavnih cest, ki so antično Emono povezovale z ostalimi rimskimi mesti. Cesta, zgrajena v začetku našega štetja, je bila široka skoraj 8 metrov. Palača torej stoji prav na osi nekdanjega rimskega mesta oziroma njegovih vzhodnih vrat in mostu čez reko Ljubljanico. Dejstvo, da so to cesto vzdrževali še v zgodnjem srednjem veku, je bilo pomemben dejavnik, ki je krojil prvotno zasnovo srednjeveškega mestnega jedra.

Turjaška palača stoji na jugozahodnem delu v 14. stoletju pozidanega ljubljanskega Novega trga. Arheološke in stavbne raziskave so pokazale, da so izoblikovanje talne zasnove palače do srede 17. stoletja določevali trije starejši objekti, ki so stali na tem prostoru že pred sredo 16. stoletja. Prva arhivsko dokumentirana stavba oziroma osnovno jedro poznejše grofovske palače Turjaških je iz leta 1547. Baron Herbart VIII. Turjaški (von Auersperg) je stavbo kupil leta 1575. Dvonadstropna vogalna hiša na križišču Gosposke in Salendrove ulice s talno zasnovo v obliki črke L je imela značilne renesančne poteze. Hiša pa je za tako pomembno plemiško družino kmalu postala pretesna in zastarela. Leta 1650 se je grof Janez Andrej Turjaški odločil za gradnjo nove palače. Najobsežnejša gradbena dela, ki jih je vodil Francesco Rosini, deželni stavbenik na Kranjskem, so potekala med letoma 1654 in 1658. Janez Andrej se je odločil ohraniti staro vogalno stavbo, ostale objekte, vključno z dvema sosednjima hišama, pa so podrli in na njihovem mestu zgradili dva trakta dvonadstropne palače s tlorisno zasnovo v obliki črke U. Novemu okusu prihajajočega baroka so prilagodili tudi pročelje stare hiše. Problem horizontalnih komunikacij so rešili s prislonitvijo novih arkadnih hodnikov vzdolž dvoriščnih fasad vseh treh traktov nove stavbe. Prostor zunanjega dvorišča so zaradi nivojskih razlik najprej zravnali, nato pa tlakovali z mačjimi glavami. V novi palači sta nastali dve prostorni stanovanjski enoti s približno po desetimi prostori v vsakem nadstropju.

Kmalu po letu 1709 so se lotili novih baročnih predelav palače, pri katerih so na severnem delu nekdanjega arkadnega dvorišča postopno dozidali nov vezni trakt, novo stopnišče in dve razsežni veži oziroma salona. Gradbene spremembe so se zavlekle globoko v dvajseta leta 18. stoletja. V duhu novega časa so problem komunikacij rešili z zgraditvijo novega veznega trakta na treh arkadnih hodnikih, ki je dvorišče razdelil na dva dela. Zadnja velika prezidava palače je potekala v dvajsetih letih 19. stoletja. Palača je dobila nove stropne konstrukcije, večje okenske odprtine in novo klasicistično fasado. Dela na fasadi je vodil furlanski mojster Francesco Coconi. Palača je s spremembami namembnosti (stanovanja in uradi) v dvajsetem stoletju doživljala proces degradacije notranje prostorske zasnove. Med temi posegi, ki so bili delno tudi rezultat prenovitvenih del po katastrofalnem potresu leta 1895, so prednjačile predvsem razstavitev baročnega stopnišča, predelava severne dvoriščne fasade, prezidava hodnikov in obeh salonov ter zazidave arkadnih odprtin.

Leta 1935 je Mestna občina Ljubljana Turjaško palačo kupila za potrebe svojega novoustanovljenega muzeja; ta je v enem delu stavbe leta 1937 uredil svojo prvo zbirko. Muzej si je v naslednjih desetletjih stavbo delil s številnimi drugimi ustanovami. Konec prejšnjega stoletja je zaradi statične dotrajanosti prenova stavbe postala nujnost. Celovita statična, protipotresna in funkcionalna prenova Turjaške palače, matične stavbe Mestnega muzeja Ljubljana, se je začela leta 2000. Cilji prenove so bili ohraniti bistvene elemente palače in njene predhodnice ter jih ustrezno predstaviti. Novi arhitekturni elementi, ki so bili zaradi objektivne nuje dodani palači, naj bi poudarili pomembnost ohranjene arhitekture preteklih stoletij. Prenovljena stavba naj bi v vseh pogledih upoštevala zahteve funkcioniranja sodobnega muzeja, obrnjenega k občinstvu.

Manj